Nevidni temelj ameriške prevlade, ki izgublja moč

Ob spopadih med ZDA in Izraelom na eni strani ter Iranom na drugi je slednji omogočil prečkanje zaprte Hormuške ožine tistim tankerjem z nafto, ki so plačali provizijo v kitajskih juanih. V tej valuti Islamska republika domnevno tudi prodaja svojo sankcionirano nafto in s tem kljubuje sistemu petrodolarja.

Mednarodni sistem, ki prepleta svetovne naftne in finančne trge, izvira iz dogovora med ZDA in monarhijami Bližnjega vzhoda v 70. letih prejšnjega stoletja. Dogovor določa, da izvoznice nafte to ključno surovino za svetovno gospodarstvo prodajajo v dolarjih. Svoje zajetne dolarske prihodke nato reinvestirajo v druga dolarska finančna sredstva, zlasti ameriške državne obveznice, pa tudi delnice ameriških borznih družb ali nepremičnine v procesu, ki se imenuje recikliranje petrodolarjev.

Ta sistem je zalivske monarhije z velikimi naftnimi zalogami v pol stoletja naredil zelo bogate in je tudi razlog, da imajo te države in druge izvoznice nafte, kot je Norveška, ogromne državne naložbene sklade.

Za ZDA pa je petrodolar gonilo svetovnega povpraševanja po dolarjih in ključni element statusa dolarja kot svetovne rezervne valute. Omogoča tudi nižje stroške zadolževanja, kot bi jih imeli sicer, zaradi vztrajnega povpraševanja po dolarjih in obveznicah. Daje jim moč kaznovanja “neposlušnih” držav s sankcijami, saj trgovina z nafto skoraj neizogibno teče prek ameriških bank.

V zadnjih letih pa se sistem petrodolarja krha, med drugim zaradi ameriškega vihtenja sankcij, ki je sankcionirane države – Rusijo, Iran in do nedavnega Venezuelo – prisililo v iskanje alternativnih načinov poslovanja, pa tudi zato, ker je največja odjemalka bližnjevzhodne nafte postala Kitajska. Vojna na Bližnjem vzhodu je status petrodolarja še dodatno zamajala, čeprav kitajski juan kot glavni izzivalec (za zdaj) ni v položaju, da bi prevzel štafeto.

Kako je nastal petrodolar

Leta 1944 se je na konferenci v Bretton Woodsu 44 zavezniških držav pogajalo, kako bo zgrajen povojni svetovni red. Dogovorili so se, da bodo valute ostalih držav vezane na dolar, ta pa podprt z zalogami zlata (tako imenovani zlati standard). ZDA so iz vojne izšle kot največje svetovno gospodarstvo z nedotaknjeno industrijo, medtem ko so druga večja gospodarstva utrpela precejšnjo škodo. Ameriški dolar je bil najbolj stabilen in likviden, zato je postal svetovna rezervna valuta.

Nato je leta 1971 prišel Nixonov šok, ko je ameriški predsednik Richard Nixon v obdobju stagflacije in visokih javnih izdatkov zaradi vojne v Vietnamu ločil dolar od zlatih zalog in vzpostavil sistem fiat valute, ki ni vezana na fizično sredstvo, ampak temelji na zaupanju in stabilnosti. S tem je želel preprečiti naval na zaloge zlata, ko so drugi narodi dvomili, da lahko ZDA vzdržujejo tečaj med dolarjem in zlatom; obenem dostopne zaloge zlata niso dohajale povpraševanja po dolarjih.

Dve leti kasneje je sledila prva naftna kriza, ko so bližnjevzhodne članice naftnega kartela OPEC vzpostavile embargo na izvoz nafte za podpornice Izraela v jomkipurski vojni, kar je početverilo cene nafte na svetovnih trgih in povzročilo hudo pomanjkanje na ameriških bencinskih črpalkah. Ameriško gospodarstvo, čeprav največje, se naenkrat ni zdelo več tako stabilno, čeprav je na tej percepciji od opustitve zlatega standarda temeljila moč dolarja.

ZDA so želele ohraniti povpraševanje po dolarjih in obenem zagotoviti uvoz nafte. Leta 1974 je takratni zunanji minister Henry Kissinger s Savdsko Arabijo sklenil neformalni tajni dogovor, da bo največja proizvajalka in izvoznica nafte črno zlato prodajala izključno v dolarjih, v zameno za ameriško vojaško zaščito. Kmalu so sledile še sosedske monarhije Kuvajt, Bahrajn, Katar, Združeni arabski emirati in Oman – danes skupaj s Savdsko Arabijo članice Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC).

Recikliranje petrodolarjev

Petrodolarji niso nekakšna posebna valuta. So samo prihodki od izvoza nafte, ki so denominirani v dolarjih. Nafta je najpomembnejša surovina globalnega gospodarstva, saj se uporablja za prevažanje ljudi in blaga, ogrevanje, proizvodnjo elektrike ter proizvodnjo plastike in s tem neštetih izdelkov. Pri tem imajo nekatere države veliko zalog, četudi je same ne porabijo veliko (na primer zalivske države), spet druge nimajo praktično nič lastnih zalog, so pa velike porabnice (na primer Japonska).

Ker praktično vse države na svetu potrebujejo nafto, to pomeni tudi stalno povpraševanje po ameriški valuti in omogoča, da ta ostaja svetovna rezervna valuta, saj je drugim državam v interesu imeti zaloge dolarjev, da lahko kupujejo nafto.

Države izvoznice ob prodaji nafte prejmejo dolarje in ustvarjajo velike trgovinske presežke, ki so še toliko večji v času visokih cen nafte. Te dolarske presežke vložijo v različna sredstva, ki ustvarjajo donose: večinoma se stečejo nazaj v ameriški finančni sistem, bodisi v državne obveznice (treasuries, angl.) ali pa na borze. Ta krogotok ohranja stroške zadolževanja za ZDA nizke, saj se v državni dolg stekajo petrodolarji držav izvoznic, ki kopičijo več dolarjev, kot so jih vsaj sprva lahko porabile doma. Savdska Arabija je s temi dolarji tudi največja uvoznica ameriškega orožja.

Koliko je v obtoku petrodolarjev? Če vzamemo lansko proizvodnjo nafte (106 milijonov sodov na dan) in lansko povprečno ceno (69 dolarjev na sod), lahko izračunamo, da se je v celotnem lanskem letu prodalo za okrog 2.700 milijard dolarjev nafte. Če je bilo 80 odstotkov teh količin prodanih v dolarjih, bi to pomenilo 2.200 milijard petrodolarjev. Ker so se po začetku vojne na Bližnjem vzhodu cene nafte zvišale na 100 dolarjev in več za sod, bi to pomenilo več petrodolarjev v obtoku, četudi je zaradi zaprtja Hormuške ožine prišlo do upada fizičnih dobav.

Intervencije in sankcije

K menjavi dolarjev za nafto so po zalivskih monarhijah pristopile tudi druge izvoznice, pa tudi uvoznice, saj sta visoka likvidnost ameriškega dolarja in globoko zaledje ameriškega finančnega sistema nudila najbolj priročno možnost. Ta likvidnost omogoča večmilijardne nakupe, ne da bi ti povzročili cenovna oziroma valutna nihanja. Obenem je dolar lahko izmenjati za druge valute.

Nekaterim izvoznicam poskusi, da bi izvažali v drugih valutah, niso uspeli: iraški predsednik Saddam Hussein je leta 2001 začel prodajati nafto v evrih, a so ZDA dve leti kasneje strmoglavile njegov režim z vojaško invazijo: uradno razlogi zanjo naj sicer ne bi bili povezani s Husseinovo odločitvijo opustitve petrodolarja, ampak z domnevnim iraškim posedovanjem orožja za množično uničenje, ki ga nato niso našli. Libijski samodržec Moamer Gadafi je prav tako snoval alternativo, in sicer panafriški dinar, a je tudi on izgubil življenje po ameriški intervenciji leta 2011. Tudi tu so za vojaški poseg navajali druge razloge, kot je podpora upornikom po izbruhu državljanske vojne v času arabske pomladi.

V zadnjih letih se ZDA – tudi ob podpori EU – vse bolj zatekajo k uporabi sankcij za tiste izvoznice nafte, s katerimi imajo politična nestrinjanja. To so Rusija (od začetka vojne v Ukrajini leta 2022), Venezuela (v različnih oblikah od leta 2017) in Iran (večkratne sankcije od Islamske revolucije leta 1979; nazadnje od leta 2018, ko je ameriški predsednik Donald Trump prekinil jedrski dogovor z Islamsko republiko). Te države skupaj pomenijo okrog 15 odstotkov svetovne proizvodnje nafte, kjer ima sicer Venezuela zanemarljiv delež; večina prihaja iz Rusije in Irana.

ZDA so januarja izvedle vojaški napad na Venezuelo in zajele njenega predsednika Nicolasa Madura, od takrat pa država izvaža nafto z dovoljenjem ameriškega urada za nadzor tujih sredstev (OFAC).

Nova realnost

Od 70. let se je precej spremenilo. ZDA so z odkritjem velikih zalog skrilavca in metodo hidravličnega lomljenja (fracking, angl.) v dobrem desetletju postale največja proizvajalka nafte na svetu in neto izvoznica ter niso bistveno odvisne od dobav z Bližnjega vzhoda. Zalivske države zavzemajo manjši delež svetovne naftne proizvodnje kot nekoč, z vzponom drugih proizvajalk, kot so ZDA, Rusija, Brazilija, Kanada, Norveška, Gvajana, itd.

Obenem zalivske države na čelu s Savdsko Arabijo niso več v prvi vrsti posojilodajalke (z nakupi ameriških obveznic), ampak posojilojemalke, ki se zadolžujejo z izdajo lastnih obveznic, da bi financirale gospodarsko transformacijo in zmanjšale odvisnost od izvoza nafte. To vključuje med drugim velike naložbe v šport, zabavo in turizem. Obenem ZDA niso več njihova glavna stranka, ampak je po naglem gospodarskem razvoju od preloma tisočletja to postala Kitajska. Ta kupi približno petino savdskega izvoza nafte.

V novi gospodarski realnosti veliki viri dolarske likvidnosti izven ZDA ne prihajajo več iz zalivskih monarhij, ampak od izvoznic blaga v Aziji, v nedavnem blogu zapiše Brad W. Setser, višji sodelavec pri think tanku Council on Foreign Relations (CFR), vplivnem mislišču za krojenje ameriške zunanje politike. To po njegovem velja tudi, ko je nafta nad 100 dolarji za sod, zato meni, da je obdobje petrodolarja že končano oziroma da ta nima več ključnega vpliva na status dolarja kot svetovne rezervne valute.

Kdo izziva primat dolarja

Še okrog leta 2010 je praktično vsa mednarodna trgovina z nafto potekala v dolarjih, leta 2023 pa je bil po oceni ameriške banke JP Morgan ta delež 80-odstoten. Preostalih 20 odstotkov se poravna predvsem v kitajskih juanih, indijskih rupijah in emiratskih dirhamih ter nekaterih drugih lokalnih valutah.

Pomembno vlogo tu igra organizacija gospodarstev v vzponu BRICS, ki med ustanovne članice prišteva veliki uvoznici nafte Kitajsko in Indijo ter veliki izvoznici Rusijo in Brazilijo, leta 2024 pa so se ji pridružile tudi Savdska Arabija, ZAE in Iran. Po uvedbi zahodnih sankcij na rusko nafto je tretja največja proizvajalka na svetu večino izvoza preusmerila na Kitajsko in v Indijo (pa tudi druge države BRICS), pri čemer je sprejela plačila v lokalnih valutah. Tudi Iran skoraj celoten izvoz zaradi sankcij pošlje na Kitajsko, pri čemer se domneva, da plačila potekajo v juanih. ZAE so za svojo nafto že sprejeli plačilo v rupijah.

Leta 2024 so nekateri mediji poročali, da naj bi se Savdska Arabija odločila, da ob 50. obletnici ne podaljša dogovora z ZDA, kar ni povsem držalo, saj takšen dogovor ni bil formaliziran – Savdske Arabije nič ne zavezuje k prodaji nafte v dolarjih. Do špekulacij o koncu petrodolarja pa je prišlo zato, ker je država leto prej sklenila pogodbo o valutni zamenjavi v vrednosti sedmih milijard dolarjev s Kitajsko, kar bi lahko omogočilo naftne nakupe v juanih. Leta 2024 je pristopila tudi k projektu mBridge, ki vzpostavlja skupno digitalno valuto več centralnih bank, v projektu pa sodelujejo še Hongkong, Tajska, Združeni arabski emirati (ZAE) in Kitajska.

Kitajska, ki je postala največja uvoznica nafte na svetu in geopolitična izzivalka ZDA, je leta 2018 uvedla terminske pogodbe za nakupe nafte v juanih, zaradi česar se od takrat govori o pojavu petrojuana.

Vojna kot prelomnica

Za zdaj juan zavzema približno pet odstotkov svetovnih transakcij z nafto in ni v položaju, da nadomesti dolar. Zaradi strogega nadzora Pekinga juan ni popolnoma konvertibilen, kar pomeni, da ga podjetja in institucije ne morejo tako preprosto zamenjati za druge valute ali ga poljubno prenašati čez meje. To omejuje njegovo privlačnost za mednarodne transakcije.

Dolar še vedno pomeni večino denarnih zalog centralnih bank z 58 odstotki, daleč pred evrom z 20 odstotki in juanom z dvema odstotkoma, po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Toda še na preloma tisočletja je ta delež presegal 70 odstotkov, kar kaže na vse manjšo prevlado dolarja v multipolarnem globalnem redu.

Vojna proti Iranu, ki sta jo konec februarja sprožila ZDA in Izrael, je sprožila vprašanja o ameriških varnostnih zagotovilih, ki naj bi jih zalivske monarhije dobile v zameno za prodajo nafte v dolarjih, pa tudi o ameriškem zagotavljanju mednarodnih pomorskih poti. To ogroža sistem petrodolarja, so v poročilu zapisali analitiki pri Deutsche Bank.

Iran je namreč zaprl Hormuško ožino in se je na napad odzval z napadi na energetsko infrastrukturo in ameriške baze v sosednjih državah, ki sicer z Iranom niso v vojaškem konfliktu. Varnostno zavezništvo z ZDA torej teh držav ni obvarovalo pred napadi, ampak jih je kvečjemu izpostavilo nevarnosti v zasledovanju ameriško-izraelskih interesov v regiji.

“Škoda, ki jo utrpijo zalivska gospodarstva, bi lahko spodbudila zmanjšanje njihovih prihrankov v tujini,” so dejali analitiki. “V tem kontekstu je treba pozorno spremljati poročila, da bi lahko bil prehod ladij skozi Hormuško ožino odobren v zameno za plačilo nafte v juanih. Konflikt si lahko zapomnimo kot ključni katalizator za erozijo prevlade petrodolarja in začetke petrojuana.”